728×90 – glava
728×90 – glava

Indija, ne le kot počitniška avantura 2. del

Nadaljujemo z objavo dnevnika Eve in Anite, dveh deklet, ki sta se odločili, da bosta združili prijetno s koristnim in obiskali Indijo, jo malo tudi raziskali, obenem pa počeli to, za kar čutita, da sta poklicani – pomagali pomoči potrebnim.

      

02-03        02-04      02-05

Na pot sta se odpravili 23. junija letos in pričujoči zapis smo z njuno privolitvijo povzeli iz spletnega dnevnika, ki sta ga pisali pred in med “dogodivščino”.
Evo ste vsi tisti, ki ste z nami pred leti letovali na Braču, lahko spoznali tudi v živo, saj je bila del naše ekipe. Tudi zato njun zapis objavljamo s toliko večjim veseljem. Morda ju povabimo tudi v studio, da nam nekatere podrobnosti razkrijeta v živo. 

Prijetno prebiranje!

03-01
K na kubik
Kolkata, 26. junij 2015
KALKUTA/KOLKATA/KAOS

Pa sva tu. Po dokaj mirnem letu, palmah dubajskega letališča in udobju letalske družbe Emiratis sva prispeli na drug kontinent. Že naju je čakal prvi izziv – iskanje taksija. Ni trajalo par minutk in že sva sedeli v starem retro rumenem avtu z volanom na desni strani, česar nisva pričakovali (ampak bi lahko ). Temu je sledila najbolj adrenalinska vožnja v najinem življenju. Trobljenje z leve, trobljenje z desne, spredaj,zadaj..ogledala na avtu so le za okras. Pravil za vožnjo tu ni, ali pa jih zgolj ne upoštevajo, za njih velja le naravnost in troblja (beri:jaz sem tu, umakni se!). Pogled iz taksija pa že riše sliko Kalkute, mesta revščine, prosjačenja, umazanije, ki pa ima hkrati tudi nek poseben čar in komaj čakaš,da ga raziščeš.

04-01   04-02
Prijazen voznik naju po slabi uri le pripelje do hotela, kjer so naju sprejeli in pospremili do sobe. Je majhna, a je čista, dokaj mirna in NAJINA.
Kljub utrujenosti, sva se vseeno odločili, da se s tem kaosom kar hitro soočiva in poiščeva menjalnico, saj nama želodca ne bi dopustila dolgega čakanja. Stopiti na ulico tu ni le izziv, je soočenje s strahovi, predsodki in stereotipi našega okolja. Bile sva zgubljene.

04-03   04-04
Zaradi drugačne arhitekture, vsega prometa, prenasičenosti ulic, se je težko orientirati katera smer je prava. Hodili sva in hodili in ko so naju že v drugi banki zavrnili, sva med vsemi črnolasimi indijci zagledali svetlolasega nizozemca (turista!) ne gre za rasističen pogled, ampak res ni veliko turistov, ki jih pot zanese v te konce in ne boste verjeli, koliko nama je tale mladenič olajšal prvi dan v tem mestu tretjega sveta. Kot turist je razumel najino stisko in nama pokazal pot do menjalnice.
Verjameva,da nama je bil res iz neba poslan, da nama pomaga,da skupaj prebijemo led začetka najine avanture.

04-06   04-07
Ulice tega mesta so res drugi svet. Na eni strani trpljenje in revščina, kjer cele družine živijo na kosu kartona,pod plastično plahto, ter otroške roke, ki te grabijo in prosijo za denar, žena, ki ti pravi, da ji kupiš mleko za njenega otroka, pohabljeni ljudje, brez rok, nog …. Na drugi strani pa luksuzna trgovina z najnovejšimi avtomobili, bogate restavracije ..
Kakšna žalost… ob vsem tem se zares zaveš kaj imaš. Ne le za vrednost materialnih dobrin, temveč se predvsem zaveš,da si zares lahko hvaležen za vso bližino, ljubezen, prijatelje – ljudi, ki ti stojijo ob strani in topel dom, družino,… za vse to.
Težko je reči ne, vsem tem ljudem, ampak treba je to sprejeti, kot del ulic tega mesta. To nama je potrdil tudi Tom, s katerim smo preživeli res lepo popoldne, skupaj odšli do treh bratov iz Kalkute z »agencijo« za backpackerje, ki organizira res dobre avanturistične izlete. Dobili sva popoln paket nasvetov in napotkov preživetja v Kalkuti. Pa ne le to, bili so res prijazni ter nas postregli s PRVIM indijskim čajem, slastnim mangom ter free wifijem.

04-08   04-09

04-11   4-10
Ja, ta dan sva spoznali res prijetne ljudi in se naučili kako pomembno je včasih prestopiti svoj lasten ego, mejo ugodja, pustiti predsodke za sabo ter preprosto zaupati ljudem,ki ti želijo pomagati.
Ko sva prišli do hotela, sva se najbolj veselil tuša. Podnebje tu, je približno tako, kot da bi pri nas vstopil na podstrešje, kjer en mesec brez prezračevanja sušiš žehto – zeeelo vlažno in soparno. Zato je tuš v tem dnevniku vreden omembe, saj dobi tu čisto drug pomen.
Pomenbna (nujna) oprema: dežnik, voda in indijske (diht) hlače – imava jih! 😀

04-12   04-13

Danes sva opravili tudi registracijo na Missionary of Charity, kjer so naju razporedili na novo delovno okolje, s katerim pričneva jutri… Več o tem pa naslednjič 🙂

Lep indijski pozdravček od naju*

04-14   04-15

 

(se nadaljuje)

Sorodni prispevki

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja