728×90 – glava
728×90 – glava

Indija, ne le kot počitniška avantura 3. del

Pred vami je tretji del dnevnika Eve in Anite, dveh deklet, ki sta se odločili, da bosta združili prijetno s koristnim in obiskali Indijo, jo malo tudi raziskali, obenem pa počeli to, za kar čutita, da sta poklicani – pomagali pomoči potrebnim.

Na pot sta se odpravili 23. junija letos in pričujoči zapis smo z njuno privolitvijo povzeli iz spletnega dnevnika, ki sta ga pisali pred in med “dogodivščino”.
Evo ste vsi tisti, ki ste z nami pred leti letovali na Braču, lahko spoznali tudi v živo, saj je bila del naše ekipe. Tudi zato njun zapis objavljamo s toliko večjim veseljem. Morda ju povabimo tudi v studio, da nam nekatere podrobnosti razkrijeta v živo. 

Prijetno prebiranje!

06-01
Shisu bavan
Kolkata, 07/07/2015
Za nama je 14 preživetih dni v Indiji, prva polovica v Kalkuti. Čas beži zelo hitro, nekako tako kot tempo Kolkaških ulic.
Zdaj, ko sva se že bolj privadili, ima mesto čisto drugo podobo. Kaos na ulici je postal del vsakdana, nisva se ga čisto navadili, ampak ga sprejemava, kot del tega skrivnostnega mesta. Čeprav je res drugačno od naših mest, se zdaj, ko hodiva po ulicah počutiva že čisto domače. Uprtost pogledov v naju, ker sva drugačni je nekaj neizogibnega in je prav zabavno kako se »beli ljudje« zdimo otrokom smešni. Vedno, ko nas opazijo se smejijo in že na daleč vpijejo: »hello aunti! Hello!« 🙂
Na ulicah je res veliko trpljenja, ampak sedaj, ko sva se že bolj »domači« in upava upreti pogled tudi višje od tal, saj naju več ni strah kam/na kaj bova stopili, opaziva vedno več zanimivih in lepih stvari.

05-01
Indijska hrana naju vedno znova navdušuje, tudi pekočih čilijev se zdaj ne braniva več toliko kot prej… menim, da se kar dobro drživa verza, ki pravi: »sveta si ne smeš le ogledati, moraš ga tudi okusiti«. Ja, kulinarika je vrhunska! 😉
Pri izbiri hrane sva vseeno kar previdni, ulične hrane je veliko, a oporočenost je vseeno malce vprašljiva. Ponekod so na istem mestu, kuhinja, hlev, smeti,ulični psi,… Izbirava in posegava po tistih že preverjenih lokalih in njihovi kulinariki.
Seveda pa morava omenit tudi njihov čaj – indijci imajo ta svojevrsten zeliščni čaj, kateremu je dodano še mleko. Dobiš ga lahko kjerkoli na ulicah, serviranega v takšnih majhnih, simpatičnih glinenih posodicah. Okus je res nekaj posebnega in privoščiva si ga kar vsak dan. Hitro ga zmanjka, ampak za tisti kratek čas, se ti čas sredi hiteče uliče ustavi. Vzameš si nekaj trenutkov zase, ga hitro skrneš, potem pa dalje.

06-03

Bolj na žalost kot na srečo, pa sva se seznanili tudi s stavkom, ki ga imajo tukajšnji prostovoljci. Ta stavek se glasi: »everione get sick in Kolkata«. Ja…tudi medve… ampak je bolezen hitro minila in sva po dnevu ali dveh, ko sva si opomogli in se spočili, že nazaj v polnem teku poprijeli za delo. 🙂 Torej, to sva izkusili in se odločili (beri: upava), da je to to in da sta najini telesi zdaj »akomodirani« temu okolju.. 😛
Vročina tudi kar počasi narašča. Real feal kaže 47°C. Včasih je res kot v savni, sploh ko se pripravlja na dež.
Vožnje z rikšami (mini odprti rumeno-zeleni taksiji) so vsakič znova nova zgodba..vozniki so zabavni, včasih imaš občutek, da si na reli vožnji, saj divjajo in vijugajo en mimo drugega, strani vožnje včasih sploh ne upoštevajo in prednost ima tisti ki jo prvi izsili. Najbolj ironično pa je to, da je na vsakem drugem avtu napis: upoštevaj prometna pravila. Seveda vse to poteka ob obilici trobljenja, katerega pa sva se že navadili in naju ne spravlja več ob živce.
Zdaj pa sva že tudi kar dobro vkorakali v najino delo. Shishu bavan je hiša, kjer preživljava najin delovni čas. V jutranji izmeni je Eva v dispanzerju, Anita pa v delu hiše kjer so otroci s posebnimi potrebami. Popoldneve preživljava v sirotišnici z malimi otročki, kjer se poje, pleše, igra, uči angleščine in še marsikaj.

05-02

 

Pri otrocih… Nikoli ne vem kaj pričakovati, ko odhajam na delo. Vsak otrok je zgodba zase. Večino je zaznamovala cerebralna paraliza, njihova prizadetost je kar huda. Vseh otrok je 35, tako, da nas je tudi kar nekaj prostovoljcev. Naše delo je skrb za higieno, hranjenje, previjanje (sem se včasih spraševala, kako je izgledalo previjanje v času, ko še ni bilo pameprsk plenic, zdaj to lahko do dobra izkušam vsak dan). Ne gre pa seveda tudi mimo crkljanja, igranja, petja… 🙂 Noben od otrok ne govori, na prvi pogled se zdi, kot da le malo lahko dobiš v zameno. Prvih nekaj dni, ko jih še spoznavaš je še malce kaotično (ne veš ali delaš prav, kje bi prijel ipd.) potem pa kmalu ugotoviš, da te ti otročki naučijo,da lahko dobiš mnogo več, če si le pripravljen sprejeti in videti… Potem vidiš nasmeške, zatem, ko jim pomagaš, da je njihov želodček poln, ko mu pomagaš sprostiti zakrčenost, z njim potelovadiš, si vzameš čas pri sestavljanju legokock, ki traja malce dlje, ampak potem pa nastane največji stolp… Potem opaziš tiste male korake, ki povzročijo tisto veliko veselje in to piše tisto nepopisno zgodbo. In na koncu dneva ti ostane občutek hvaležnosti, da so me sprejeli medse in mi vse to pokazali.
Veliko se ne da več spremeniti, prostovoljci tu predstavljamo le en delček njihovega vsakdana, oskrba poteka na njihov način. Lahko pa ta v tem enem delčku otrokom podarimo nekaj lepih in prijetnih trenutkov. Prav vsak pa nas nauči nekaj novega.

07-01

V dispanzerju:
Naj vam najprej predstavim, kako dispanzer zgleda. Ne, to ni ambulanta s čakalnico, kamor pridejo naročeni pacienti. To je pokrito dvorišče, za zidovi hiše Shishu bavan, kjer so lesene klopi, kjer pacienti čakajo na obravnavo. Žal je na takem prostoru težko zagotoviti zasebnost posameznika in zaradi pomanjkanja materiala se je težko držati standardov. Povezava med znanjem in improvizacijo je tu res nujna.
Dispanzer je odprt za vse ljudi, ki si ne morejo privoščiti zdravil ali obiska pri zdravniku. Trikrat na teden imamo specialne ambulante, kamor pridejo kronični pacienti po zdravila za cel mesec. Ostale dneve pa je dispanzer odprt za vse akutno obolele.
Zaradi pomanjkanja zdravnikov smo prostovoljci (ki smo po izobrazbi večinoma vsi medicinske sestre) tisti, ki na take dneve prevzamemo vlogo zdravnikov. Pacienti pridejo, nam povejo svoje težave in simptome in na podlagi tega se odločamo katero zdravilo jim bomo dali. Priznam, to je bil zame velik izziv in sem se kar malo bala kako bo, vendar med seboj sodelujemo in si pomagamo.

08-02

Jaz na take dneve prevzamem »ambulanto za otroke in matere«.
Veliko krat je zelo težko, ko ti mati prinese otroka ki je podhranjen, higiensko zanemarjen in še bolan po vrh vsega. Ne morem pa pozabiti dojenčice, ki mi jo je obupana mati porinila v roke in me v solzah prosila naj ji pomagamo. Bila je tako podhranjena in dehidrirana, da se je odzival le še na bolečino. To dojenčico so takoj odpeljali v bolnišnico. Ko vidiš take stvari se ti trga srce in takrat se resnično zaveš kaj imaš, in si za to tudi neizmerno hvaležen.
Veliko je potrebno delati tudi na zdravstveni vzgoji staršev, saj je veliko bolezni povezanih prav z neustrezno higieno.

08-01

Velikokrat je težko in žalostno a sem zelo vesela, da sem sprejela ta izziv saj je vse poplačano, ko vidiš hvaležnost v očeh teh otrok in njihovih mater in se zaveš, da bo eno malo srčece bolj veselo bilo.
Sedaj res razumeva, kar so nama prej govorili prijatelji ki so že obiskali takšne kraje. Tu bova res ogromno pridobili in se ogromno naučili, vendar ne le za najin bodoč poklic ampak predvsem za življenje.

(se nadaljuje)

Sorodni prispevki

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja