728×90 – glava
728×90 – glava

Indija, ne le kot počitniška avantura 5. del

Nadaljujemo z objavo dnevnika Eve in Anite, dveh deklet, ki sta se odločili, da bosta združili prijetno s koristnim in obiskali Indijo, jo malo tudi raziskali, obenem pa počeli to, za kar čutita, da sta poklicani – pomagali pomoči potrebnim.

Na pot sta se odpravili 23. junija letos in pričujoči zapis smo povzeli (z njuno privolitvijo, seveda) iz spletnega dnevnika, ki sta ga pisali pred in med “dogodivščino”.
Evo ste vsi tisti, ki ste z nami pred leti letovali na Braču, lahko spoznali tudi v živo, saj je bila del naše ekipe. Tudi zato njun zapis objavljamo s toliko večjim veseljem. Morda ju povabimo tudi v studio, da nam nekatere podrobnosti razkrijeta v živo. Kdo ve…
Prijetno prebiranje!

07-02

Ko se ena dogodivščina konča, je čas za novo
Kolkata, 07/19/2015
Pa je tudi za naju prišel ta zadnji dan…dan odhoda iz Kalkute. Preplavljajo naju mešani občutki. Prisoten je občutek žalosti, da morava že zapustiti to kaotično mesto, ki nama je zaradi vsega doživetega res priraslo k srcu. Žalostni sva, saj bova pogrešali ljudi, ki sva jih v tem času smele spoznati.
Ob vsem tem pa prevladuje občutek hvaležnosti, za to izkušnjo, ki sva jo smeli doživeti, saj se zavedava, da sva mnogo dali a nepopisno veliko več prejeli. Hvaležni sva za vse ljudi, ki sva jim lahko pomagali, za vsa spoznanja, do katerih sva prišli tekom teh dni v tej deželi tretjega sveta, za vsak nasmeh in objem, za vsak deloven dan, pa če je bil kdaj še tako naporen.
Res, pa sva neizmerno hvaležni tudi za vsa nova prijateljstva, ki so se spletla tekom bivanja tu. Spoznali sva prostovoljce iz vsega sveta in verjamem, da bomo z nekaterimi ostali v stiku še naprej.

08-02

No, ko že govorimo o prostovoljci, je prav, da omeniva tudi Clare in Joea, brata in sestro iz Avstralije, s katerima smo se čisto po naključju spoznali in skupaj preživeli res veliko časa. Ko sta si rezervirala letalske karte za Indijo, namreč nista vedela, da bosta preživela toliko časa tu v Kalkuti. Mislila sta jo le bežno obiskati, a je tudi niju delo tako prevzelo, da sta se odločila ostati dlje. Clare je medicinska sestra, skupaj sva delali v dispanzerju in moram priznati, da sva se že prvi dan res dobro ujeli. A ne samo medve, vsi štirje.

Pogovor je nekega dne nanesel na odhod iz Kalkute in ugotovili smo, da imamo vsi plan ostati tu, nekje do 20. Julija. Bili smo malo žalostni, saj je to pomenilo, da bomo skupaj preživeli le še nekaj dni. Ko pa smo v nadaljevanju pogovora izvedeli, da imamo vsi let nazaj domov 4. Avgusta in povrhu vsega, še iz istega letališča, smo se kar hitro odločili, da bomo tudi nadaljevanje potovanja preživeli skupaj. In tako se je planiranje začelo… pred nekaj dnevi smo »zabukirali« letalske karte in že raziskujemo, kje bodo stopale naše noge. Vsi se že veselimo nadaljevanja poti, saj gremo nekam, kjer bo vse čisto drugače, kot je tu v Kalkuti. Kam? No, to pa naj ostane za enkrat še skrivnost. 😉

06-14

Tako… še nekaj uric nas loči od leta in nahrbtniki so že skoraj zapakirani. Čudno je oditi, saj smo tu doživeli res veliko lepega, a prišel je čas za nove dogodivščine, nove izzive in nove poti.

Ne, Kalkuti ne bova rekli adijo, saj kot pravi Peter Pan: »nikoli ne reci adijo, kajti adijo pomeni iti stran, pozabiti in se nikoli več vrniti….«

Tako da, draga Kalkuta: Srečno, do naslednjič!

06-01

Sorodni prispevki

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja