728×90 – glava
728×90 – glava

Indija, ne le kot počitniška avantura 6. del

Pred vami je že šesti del dnevnika Eve in Anite, dveh deklet, ki sta se odločili, da bosta združili prijetno s koristnim in obiskali Indijo, jo malo tudi raziskali, obenem pa počeli to, za kar čutita, da sta poklicani – pomagali pomoči potrebnim.
Na pot sta se odpravili 23. junija letos in pričujoči zapis smo povzeli (z njuno privolitvijo, seveda) iz spletnega dnevnika, ki sta ga pisali pred in med “dogodivščino”.
Evo ste vsi tisti, ki ste z nami pred leti letovali na Braču, lahko spoznali tudi v živo, saj je bila del naše ekipe. Tudi zato njun zapis objavljamo s toliko večjim veseljem. Morda ju povabimo tudi v studio, da nam nekatere podrobnosti razkrijeta v živo. Kdo ve…
Prijetno prebiranje!

04-05
Lahkih nog naokrog
07/31/2015
Naše popotovanje po Indiji smo začeli v nedeljo z večernim letom v Delhi. Noč smo prespali na letališču, čakajoč na jutranji let proti Kullu – vznožju Himalaje. Verjetno nam je navdušenje in kanček adrenalina po nečem novem »pomagalo« da nas trda tla sploh niso toliko motila pri počitku – No, bolj ali manj. Spet drugih, pa navdušenje sploh ni pustilo spati. Po dolgih urah čakanja so naš težko pričakovani let žal prestavili, po še nekaj urah pa so let zaradi slabega vremena odpovedali.

Kaj pa zdaj?!?

Na enkrat smo bili brez načrta kam in kako dalje. Povedali so nam, da leti v Kullu zaradi monsuna še nekaj dni ne bodo možni. Mi pa nismo imeli časa, da bi čakali na možen let čez nekaj dni in smo staknili glave skupaj ter začeli raziskovati za plan B.

Čez noč smo tako morali ostati v New Delhiju kjer smo se dokončno odločili za naš plan B. A o tem kasneje.
Že naslednje jutro nas je pot popeljala v Agro proti slavnemu (iz zbirke desetih čudes sveta ter največjemu »spomeniku« ljubezni) – Taj Mahalu!
Ooh, in res je mogočen. Običajno naju na najinih poteh prej navdušijo naravni »spomeniki« kot pa tisti zidani, a ta je pustil res veličasten vtis. Tako mogočen, ogromen, a hkrati preprost. Na njem ni blišča in oh in sploh presežkov v dekoraciji. Bel marmor in čudoviti preprosti vzorci ter prekrasen vrt pred njim so ustvarili ne le čudovite fotografije, ampak tudi nepozabne spomine.
No, ko smo pa že ravno pri fotografiranju pa naj poveva še nekaj, zaradi česar nam bo Taj Mahal vsekakor ostal v posebnem spominu.. Biti bel in vstopiti v notranjost vrta Taj Mahal-a je vsekakor izziv. Namreč, ko smo vstopili, so nas kaj kmalu ugledali, večinoma Indijski turisti.. in že je sledila prva prošnja: »One photo, please?« Seveda se nam je zdelo zabavno in smo privolili, saj je ne nazadnje le ena slika. Aha, na začetku! Kaj kmalu se je iz »ene slike« razvila cela vrsta mladih in starejših, ki so se želeli slikati z nami. Ni jim bilo konca! Večja atrakcija smo bili mi kot pa Taj Mahal. 😀 No, k sreči smo bili štirje in smo imeli en drugega, tako, da smo se lahko »reševali« iz neskončnih vrst fotoaparatov, ki so sledili en za drugim.
No, po tej izkušnji vsekakor ne zavidava slavnim zvezdam, če tako »izgleda« njihov vsakdan. Je bilo pa doživetje izkusit ta občutek, ki je najbrž kar primerljiv s tistim na rdeči preprogi. 😛

09-1

Prišli smo nazaj v New Delhi in šli kar direkt na letališče – tokrat leta niso odpovedali. Sledila je še ena »prespana« noč na letališču in zgodnji jutranji let nas je popeljal v Leh, majhno mestece sredi Himalaje (pokrajna Ladhak). Ja… tokrat uspešno! 🙂

Že se je kazal čudovit dan, po dobre pol ure letenja pa nas je pričakalo še nekaj – čudovit pogled na mogočno razsežnost Himalaje. Hiteli smo iz ene strani letala na drugo in skozi mala okenca, skušali ujeti čim več razgleda. Mislim,da smo bili kar vsi brez besed. Kakšna mogočnost in prostranost. Če se nam je še v ponedeljek zdelo,da gre z odpovedjo leta vse narobe, smo se zdaj vsekakor vsi strinjali, da se vse zgodi z namenom! … če bi šlo vse po prvem načrtu, bi prileteli le do vznožja in bili »prikrajšani« za ta čudovit razgled in ne bi imeli ustvarjene predstave, kako zares mogočno je vse skupaj. No, mislim, da sem besedo mogočen zdaj uporabila že dovolj pogosto, tako, da si lahko predstavljate to mogočnost ;).

Ob prihodu v Leh smo kaj kmalu začutili nižje temperature in občutili vpliv višinske razlike. Zadihanost, razbijanje srca, utrujenost… nekaj »osnovnih znakov« na katere se nekako moraš privaditi, a si hkrati tudi vzeti na znanje, da se ni za hecat in da se nam ne sme nikamor muditi, ker se telo rabi privadit na vse te spremembe..
Že naslednji dan smo se odpravili po tem malem in preprostem mestu in bili smo brez besed. Ljudje tu so res prijazni, vsi te pozdravljajo in se ti smehljajo, zate bi naredili vse ampak v primerjavi s Kalkuto bi oni to storili iz dobrega srca in ne za denar. Napitnin tu ne sprejemajo. Tu so vsi tako preprosti in prijetni. Takoj dobiš občutek domačnosti in sprejetosti. In kar je še bolj pomembno…ta narava in tišina! To je pravi balzam za dušo, oči in ušesa.

Odpravili smo se do turistične agencije in rezervirali izlet za Pangong Lake. Ta dan smo si vzeli bolj za počitek in »aklimatizacijo« (no to smo mi mislili) in že smo spet komaj čakali jutrijšnji izlet.

09-2
Zgodaj zjutraj nas je pred agencijo že čakal velik terenec in pot se je začela. Očesa celo pot nismo zatisnili saj smo bili preprosto preveč navdušeni nad lepotami Himalaje. Res je čudovita! A kmalu se je naša pot odcepila na makadam in se začela vzpenjati. Hmmm te ceste so tudi zgodba zase. Celi čas smo se vozili ob prepadih in najbolj strašljiivo je bilo, ko smo na nekaterih mestih globoko med kamenjem ugledali ostanke vozil… voznik nam je razložil da je velika nevarnost plazov na teh cestah in nikoli ne veš ali boš prišel varno ali ne.
kot sem že napisala se je pot res strmo vzpenjala in po nekaj urah smo že bili na prelazu visokem 5360m… na tem prelazu smo imeli občutek, kot da smo »pijani brez alkohola«. Omotica, hoja na ravnost ni bila možna, vse je bilo tako smešno, poleg vsega pa je bil prisoten še ta neprijeten glavobol, ki na začetku še ni bil tako moteč.
Spustili smo se v drugo dolino in prispeli do tega čudovitega jezera. Barve cele doline so bile neverjetne. Tako čiste in tako nore! Nepopisno! Prišli smo pozno popoldan in zaradi dežja in višine ter posledično slabšega počutja (višina jezera je 4250m) smo kar hitro po večerji in se odpravili spat.
Zjutraj žal (spet) ni šlo vse po planu. Ni nas prebudila budilka, ampak slabost in res slabi simptomi višinske bolezni. Takoj smo šli v tamkajšnjo »vojaško bolnišnico«, kjer smo našemu bolniku dali kisik in počutje se je za nekaj časa izboljšalo. Hitro smo se morali vrniti nazaj. Žal pa smo se tisti dan, oziroma noč seznanili tudi z lokalno bolnišnico v Lehu.
Ja res smo se precenili, ampak naj vas pomirim, da sedaj vsi jemljemo zdravila Diamox za lažjo aklimatizacijo in smo že vsi dobro.

Odpravili smo se tudi že na nekatere druge, še višje točke tega predela (tokrat smo preživeli brez težav).

09-3
Po dodobrem okrevanju se je naša pot nadaljevala v Nubro Valley, kjer nas je pričakala čisto druga zgodba narave. No, da pa smo prispeli do nje, smo se morali najprej povzpeti (in na tej točki se lahko tudi malce pohvaliva) preko najvišjega ležečega prelaza na svetu – Khardungla top! Juuhej 😀
Nato pa po ovinkih, rečnih poteh (beri stezah) navzdol in prispeli smo v pravo puščavo. Prav neverjetno, ves čas so nas spremljale mogočne stene gora, zeleni pašniki jakov, koz in oslov v mogočni dolini pa se je odprla prostrana puščava in kmalu smo ugledali tudi kamele. Seveda smo izkoristili priložnost in se prepustili turi kameljih hrbtov ob pogledih na mogočne himalajske gore, res neverjetno. Tura ni bila najbolj udobna, ampak doživetje je pa nepozabno. In če smo mislili,da smo videli že vse najlepše, se nam je tam, za vsakim ovinkom odprl nov pogled, ki nas je spet pustil odprtih ust.

Vsaka zgodba pa počasi preide h svojemu koncu. No, najina se še ne bo končala, samo od Leha, smo se morali posloviti. Proti dolini in Delhiju smo se odpravili z avtom. Trenutno smo na prvi postojanki in nekje na pol poti do Delhija, veseli,da smo uspešno prevozili na nekaterih predelih hrhko in pred plazi grozečo pot.

Zavedamo se,da je dan, ko se bo naša četverica ločila, že zelo blizu. Ob misli,da se naše skupno popotovanje končuje, nas v želodcu malo stisne, raziskovanja in soočanja s izzivi v Indiji so nas res kar dobro povezala, a hkrati se vsi zavedamo, veselimo in že razmišljamo, kako lepo se bo vrniti v domače okolje in okusiti – slivove štruklje in domačo solato (Eva) in piščančji ražnič na žaru in šobsko solto (Anita).

P.s. Mama Lili in mama Nadja upava, da to prebereta 😉

Sorodni prispevki

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja