728×90 – glava
728×90 – glava

Indija, ne le kot počitniška avantura 7. del

Končujemo z objavljanjem dnevnika Eve in Anite. Dneve, preživete v Indiji sta sklenili in tako danes objavljamo zadnji del njunih zapisov. Prijetno prebiranje!

eva-hvala_resize
Nadaljevanje zaključka …
New Delhi, 08/03/2015
Tu sediva v tej najini majhni, a prijetni sobici, check-in letalskih kart je opravljen in sedaj naju loči le še nekaj ur do zaključka najine dogodivščine. Preplavljajo naju mešani občutki… veseli sva, da sva lahko izkusili življenje v teh čisto drugačnih pogojih, katerih si v varnem domačem okolju nikoli ne bi znali niti predstavljati. Že sedaj lahko občutiva,da naju je cela izkušnja zelo obogatila, čeprav bova vse vtise lahko dodobra strnili šele po prihodu domov.. Prišli sva do pomembnih novih spoznanj o nama in življenju samem, se soočili z res velikimi izzivi, premagati pa sva morali tudi kar nekaj notranjih predsodkov.
Lahko rečeva, da naju je ta izkušnja utrdila in nama dala bogato,pisano popotnico za življenje. Samoumevne stvari kot so hrana, dom, bližina, družina, voda, zdravstvena pomoč, veselje in predvsem življenje so dobili še gobji pomen.
Zelo pa sva hvaležni tudi druga za drugo. Zato, da sva se sploh spoznali, postali res dobri prijateljici, doživeli do sedaj že veliko norih dogodivščin ter da sva lahko tudi to zgodbo pisali skupaj. To zagotovo ni najino zadnje skupno potovanje, ah kje…to je šele začetek – dober začetek. Veseli sva za vse nove spomine, ki sva jih skupaj ustvarjali, vse lepe trenutke ter tudi za nekatere ne ravno prijetne izzive in preizkušnje, ki so nama prekrižali poti saj sva se prek njih še bolj povezali. Hvaležni sva, da sva si znali stati ob strani, paziti druga na drugo in si svetovati ter kdaj tudi dvakrat premisliti o kakšni stvari. In ja, prišli sva do velikega spoznanja, ki ga bova povzeli s stavkom Matere Terezije, ki je zapisala: »ne pričakuj od prijatelja, da bo popolna oseba, ampak mu ti pomagaj priti do tega. To je pravo prijateljstvo« in spet: »nekateri ljudje pridejo v življenje kot blagoslov, nekateri kot lekcija« in hvaležni sva za ta blagoslov, da imava druga drugo.
Veseli sva tudi, da sva spoznali toliko novih ljudi, posebej pa za Clare in Joea, s katerima sva se že zjutraj poslovili, saj sta imela let pred nama. Ne, nismo si rekli adijo, temveč le »se vidimo naslednjič« saj smo si obljubili, da se bomo še videli in popisali še mnogo listov naše skupne knjige dogodivščin.

Želeli sva si, da Indija ne bi bila le najina zgodba in želja se nama je uresničila. Iskrena HVALA vsem in vsakemu posebej, ki ste naju v besedah, mislih, z darom ali kako drugače podprli na najini poti. To ni bilo le potovanje, bilo je doživetje, izkušnja soočiti se, najprej sam s seboj, takoj zatem pa z okoljem – pri tem nama je bila vsaka spodbuda res v hvaležno pomoč.
Kljub vsemu lepemu, kar se nama je zgodilo, pa sva zares veseli, da se sedaj vračava domov ter da bova lahko to izkušnjo ponesli s seboj ter jo delili tudi z drugimi.
Zatorej, se vidimo Slovenija, prav kmalu! 🙂

Sorodni prispevki

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja