728×90 – glava
728×90 – glava

Škofijska gimnazija A. M. Slomška gostila velikega misijonarja – Pedro Opeka prvič v Mariboru

Visok moški, trdega, odločnega koraka, ponosne, vzravnane drže, iskrivih, radovednih oči … Tako drugačen … kakšna avtoriteta, karizma … Po dvorani je završalo, spontano ploskanje ga je spremljalo do odra, kjer se je začela njegova pripoved, ki jo je vodil in usmerjal dr. Ivan Štuhec.

2015_10_21_ZAMS_PedroOpeka_31-011        2015_10_21_ZAMS_PedroOpeka_01-001
BEG IZ DOMOVINE
Zgodba njegovih staršev je še ena v nizu zgodb poštenih kristjanov, ki so zaradi političnih razmer, kakor so se izkristalizirale po 2. svetovni vojni, morali zapustiti domovino. Iz taborišča na Teharjah je očetu kot edinemu od 5000 zaprtih uspelo pobegniti. Trdno veren se je zanesel na pomoč sv. Družine in dejansko preživel. V Italiji, kamor se je zatekel v taborišče Rdečega križa, je spoznal Pedrovo mater, se z njo poročil in odpotoval v Argentino, ki je takrat begunce sprejemala odprtih rok.
V ARGENTINI
Z vero, ljubeznijo in veliko močjo v duhu sta oče in mati tukaj začela novo življenje. Tu se jima je kot prvi sin rodil prav Pedro. Bili so velika družina, vsega skupaj 10 članov, zato so živeli zelo preprosto. Svoje starše ima Pedro v izjemno lepem spominu, saj sta bila velika poštenjaka: kar je oče rekel, je tudi živel. Pri 17. letih ga je vsega prevzel Jezus in odločil se je postati duhovnik. Želel si je sicer biti duhovnik in nogometaš – treba je iti tja, kjer so ljudje in ti so v Argentini na stadionih – a je moral že takoj na začetku izbrati …
NA POTI DUHOVNIŠTVA
Sledil je glasu koncila: Pojdite med ljudi! »Ko si mlad, ne izbiraš, greš tja, kjer te potrebujejo! Pa sem šel – na Madagaskar«. Svoj prvi pohod kot misijonar je označil kot popoln polom. Prvi so ga namreč zagledali otroci. Ti so se tega belega moža tako prestrašili, da so se skupaj z materami poskrili v gozd. A je ostal in poiskal drugo pot do njih. »Mi smo prišli, da jih pridobimo s srcem in ne z nasiljem.« Skupaj z domačini je začel igrati nogomet. »Prve prijatelje sem pridobil z nogometom.« Ob golu, ki je skupna moč, rezultat skupnega prizadevanja, so domačini prvič videli, da se beli in črni človek objemata od veselja in navdušenja. »Šport mi je povsod odpiral vrata.«
MISIJONAR
Opeka: »Naša vera ni samo nauk, ampak usmiljenje! Jezus je najprej ozdravljal, nato je učil. Na podobice sem zapisal: nočem daritve, ampak usmiljenje. Kot misijonar, ki veruje v mednarodno bratstvo vseh ljudi, sem v svojem programu imel zapisano, da je vsak človek moj brat in moja sestra. V mladosti sem v to verjel 200 %. Danes samo še 99 %, ker vidim fanatike, fundamentaliste, ki so žleht. Takrat jih ni bilo. Danes je to nov izziv za kristjane.«

2015_10_21_ZAMS_PedroOpeka_17-006     2015_10_21_ZAMS_PedroOpeka_05-002
Štuhec: »Torej si ti začel zdraviti revščino?«
Opeka: »Odprl sem vrata vsem ljudem. Devet let nisem rabil ure. Tam je bilo veliko smrti – otrok in mater. Tudi voda je okužena, zato ne čudi, da sem imel po 15 letih v želodcu kar 7 različnih zajedavcev – moj želodec je bil bolj živalski vrt kot človeški organ. Včasih sem kar sredi dneva videl zvezde, zvrtelo se mi je, dokler nisem dokončno klecnil. Videl sem tudi ogromno korupcije: če nisi podkupil, nisi dobil zdravila.
Na začetku svoje duhovniške poti sem mislil, da sem se dvignil na 15.000 m višine. Potem sem vsako leto padel za 1000 m, dokler nisem pristal na zemlji. Tudi duševno sem bil potrt. Ko sem videl 1000 otrok, ki so se tepli za smeti, sem ostal brez besed! Zvečer nisem mogel spati. Molil sem: Gospod, ti si me poklical, pomagaj mi, da naredimo nekaj za te otroke. Naslednji dan sem šel na smetišče in v koči iz kartona in plastike, visoki samo 1,3 m, torej ne v hotelu s 4 ali 5 zvezdicami, se je začelo gibanje dobrih prijateljev. Tako se je začela 26-letna avantura. Začel sem tako majhen, brez denarja, bolan – to je delo Božje previdnosti! Za te otroke in njihove matere bi šel na konec sveta. Matere so na svojih glavah znosile tisoče ton granita, pa se nikoli ne pritožujejo. Delajo za 1 evro na dan. Ne prosjačim za lene ljudi, ki se ne brigajo za svoje otroke, jaz prosim za delovne ljudi, ki ljubijo svoje otroke. V 26 letih smo državi dali zgled, da revščina ni usoda. Revščina je krivica! Ker nisi imel denarja, da bi ti otroka pozdravili, je moral umreti. Imamo tri pokopališča, eno leži na pobočju, ki gleda proti vzhodu, od koder prihaja luč.
Štuhec: »Kakšna je vera domačinov, kako poučuješ krščanstvo, kaj je njihova glavna vrednota?«
Opeka: »V začetku je bilo 90 % animistov, to je vera v duhove. Ampak smo našli skupno točko: tudi v animizmu najvišjega poimenujejo Stvarnik. Uporabljajo torej isto besedo za neko višjo silo, moč, ki vodi stvarstvo, svet – Stvarnik! Potem so dojeli, da se pravi Bog ne ponaša, noče prepričati s šovom. On je prišel tiho, na tako preprost način kot eden izmed nas. On je brat vseh ljudi na svetu. Res smo ga ubili, a On se ni skrival, On je dal življenje, nismo mu ga vzeli. Dal ga je iz ljubezni. Ker sem z njimi delal, se smejal, so me sprejeli kot človeka. Pobuda za molitev je prišla z njihove strani. Začel sem s skupino 40-50 ljudi, danes, po 26 letih, jih je 8000. Naša maša traja tri ure, veste, kakšno vzdušje, kakšno petje je to! Naša maša prevzame tudi ateiste. Na leto imamo 450 krstov in prav toliko prvih sv. obhajil. Nikoli nisem nikogar z ničimer silil, vedno so me sami prosili.«

2015_10_21_ZAMS_PedroOpeka_11-004    2015_10_21_ZAMS_PedroOpeka_18-007
Štuhec: »Koliko sodelavcev imaš danes?«
Opeka: »Imam 500 sodelavcev, večinoma učitelje, zato tudi lahko kdaj odpotujem. Oni delajo naprej. Z denarjem v moji odsotnosti delajo ženske, njim zaupam.
Štuhec: »Kje je tvoje srce najbolj?
Opeka: »Sem Slovenec, rojen v Argentini, študiral sem v Franciji in delam na Madagaskarju. Korenine so slovenske, na tej zemlji, a kot misijonar … »Ko so me pred nedavnim študentje vprašali, od kod prihajam, sem jim odgovoril, da s planeta Zemlja. Torej sem Zemljan.«
Štuhec: »Adam.« (Smeh in prikimavanje.) »Kakšne so razmere v državi? Bi ju lahko primerjal med seboj?«
Opeka: »Težko si predstavljam, da Slovenec ne bi bil pošten. Starši so mi vcepili, da smo Slovenci pošteni, verni, delovni ljudje. Tu je ena krščanska, človeška zavest, veliko dobrega. Ko sem šel včeraj v bolnišnico, so me ljudje zaustavljali in se mi zahvaljevali za dobro, ki ga delam. Če pa je med vami par nedobrih (ne upam reči zlobnih), jih moramo prevzeti. Stalno rečem: delajmo za skupno dobro. Imate veliko dobrega, to mora premagati egoizem, individualizem. Dijaki, ponesite svojo mladost, idealizem v svoje domove! Naj vas ne bo sram, strah pozdraviti sočloveka, potrkati na njegova vrata!«

2015_10_21_ZAMS_PedroOpeka_20-009    2015_10_21_ZAMS_PedroOpeka_30-010
Štuhec: »Si kdaj klical na pomoč, si bil kdaj v smrtni nevarnosti?«
Opeka: »Tri krat smo bili napadeni, nazadnje pred dvema letoma. Oboroženi so bili z brzostrelkami, oblečeni v žandarje. A sem bil opozorjen, da nam želijo roparji ukrasti denar. Klical sem v vasi naokrog. Z vseh strani so prišli ljudje s piščalkami, kamni, bilo je glasno vpitje. Zbralo se je 2500 ljudi, ki so tolpo pregnali. Bil sem tako ganjen. Ni orožje premagalo orožja, ampak skupnost. Eden je celo dejal: ¨Rajši umrem, kot da povem, kje stanuje misijonar!¨ Ljudstvo je na moji strani.
Delo z reveži ni lahko, je vselej nevarno. A za revščino so krivi vsi politiki, voditelji, ki so vodili to državo in morajo prositi za odpuščanje svoj narod. Ne črtim, sovražim človeka, ampak krivico, laž, goljufijo.«
Štuhec: »Kakšen je odnos do hrane, glede na to, da je 1/3 zmečemo v smeti?«
Opeka: »Človeku je težko pri srcu in to je škandal. Ni pravega odnosa do hrane. Ne vzeti preveč, ampak samo malo. Če si vzel več, kot zmoreš pojesti, si vzel drugemu od ust. Morali bi doseči zakon, da ima vsak otrok pravico, da je. Na Madagaskarju je 50 % otrok pod 5. letom podhranjenih. Unicef daje sicer statistike, moral pa bi reči državi, naj dela, kot bi morala delati. Toliko je hinavščine v pogovorih na visokih ravneh, v mednarodnih sferah. Moj glas mora braniti vsakega otroka, ki je bil izkoriščan.«

2015_10_21_ZAMS_PedroOpeka_37-014    2015_10_21_ZAMS_PedroOpeka_36-013
Štuhec: »Sprejemaš naše mlade ljudi?«
Opeka: »Sprejel bi skupino mladih, posameznik se lahko zlomi. In ne priti pomagat, ampak deliti bratstvo. Moramo biti eden izmed njih. Slovenci smo fajn narod, se ne ponašamo kot veliki. Imamo bolj zdravo pamet, ker pridemo ponižno. Treba je znati spoštovati človeka. Nekateri pridejo z napuhom. Jaz sem od vseh, zlasti od revežev.«
Štuhec: »Koliko slovenskih misijonarjev je na Madagaskarju?«
Opeka: »Deset. Na zadnjem srečanju se je zbralo kar 200 domačih duhovnikov in pet misijonarjev.«

2015_10_21_ZAMS_PedroOpeka_48-015
OB KONCU SREČANJA
»Vesel sem, posebno ker sem med mladimi. V naših šolah je toliko vriskanja. Vriskanje je znak veselja. Psalm 46 pravi: Pojte in vriskajte v Gospodu!
Dragi prijatelji, mladi v tem zavodu, hvala lepa iz vsega srca in tudi s strani mladih Malgašev.«
Skupaj smo zmolili očenaš, vsak v svojem jeziku, in prejeli misijonarjev blagoslov. »Krasno smo skupaj končali!«
Prevzeti pa so bili tudi mladi, ki so se še kar lep čas gnetli okrog misijonarja, se z njim fotografirali, ga prosili za avtograme z jasnim ciljem, kako podpreti plemenito prizadevanje slovenskega misijonarja.

Tekst: Vlasta Praprotnik, prof.

Foto: Drago Jovič

Sorodni prispevki

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja