728×90 – glava
728×90 – glava

Gradovi kralja Matjaža

Ali – kaj imajo skupnega snežni gradovi pod Peco in prijateljstvo.

Dvignite roko vsi tisti moški, ki se radi brijete! No! Aha… Tako malo vas je?

Pravzaprav smo si takrat, ko se je treba briti, najbrž enotnega mnenja, da brada raste veliko prehitro. A vsaj za eno brado v Sloveniji to ne velja. Za tisto pod Peco, ki pripada kralju Matjažu.

Legenda namreč pravi, da se bo, ko se mu bo brada dvanajstkrat ovila okoli mize, kralj Matjaž prebudil in zavladal Sloveniji. In takrat se bo pričelo obdobje, ko se nam bosta spet cedila mleko in med. Ker se soočamo z vedno večjo krizo, se najbrž marsikdo na skrivaj večkrat odpravi v votlino pod Peco, kjer kralj Matjaž spi, da bi videl, če smo že blizu rešitve. Kajti vse bolj je videti, da nas lahko reši le še on.

V Črni na Koroškem živijo pridni in iznajdljivi ljudje. Njihova županja je tiste sorte, da se ti, hočeš – nočeš, prikupi. A to, da se lotevajo vsak konec januarja gradnje gradov za kralja Matjaža, sega še pred njeno županovanje. Pravzaprav snežne gradove kralja Matjaža postavljajo že kar 23 let.

Pred nekaj dnevi so nas nočni ptiči (to so tisti poslušalci, ki ponoči poslušajo SNOP in v njem tudi sodelujejo) tako navdušili s pripovedovanjem, kako lepo je pod Peco, ko tam gradijo snežne skulpture, da smo sklenili, da se je o tem treba prepričati.

In smo šli.

Iz Maribora se cesta drži Drave in pelje po krasni dolini, ki jo je reka zarezala med Pohorje in Kozjak. Ko smo zavijugali od Dravograda proti Črni v dolino Meže, pa se je z vsakim metrom vzpona temperatura vse bolj spuščala. Kako tudi ne, ko pa se je na zadnji januarski dan že mračilo, narava pa je, kot naročeno, dan prej poskrbela za svež sneg in prave zimske temperature. Iz Črne se je treba povzpeti le še tistih nekaj kilometrov strme, ozke, zavite, a asfaltirane in očiščene ter posute ceste do Minteka, planote pod Peco.

Tam pa fešta, kot se spodobi. In gradovi, kipi, pošasti ter vse mogoče. Iz snega, seveda. Prava paša za oči. Pa izbor Alenčice 2015, nastopi glasbenikov, podeljevanje nagrad za najlepše skulpture, pa zabava v šotoru…

In kaj ima to skupnega s prijateljstvom?

Ko smo se vračali v dolino, smo „pobasali“ par, ki je štopal. Saj ne, da sta omagala, le ves dan sta že bila na nogah, pa tudi v hrib sta, klena črnjanca, prišla peš že sredi dneva. In tako se je tokratni obisk Koroške sklenil pozno zvečer, v stanovanju, do takrat, neznancev, sredi Črne ob kavi in prigrizku, ter klepetu z domačini. Tudi tako se tkejo prijateljstva.

Četudi morda ne pobirate štoparjev, pa se na ogled gradov le odpravite! Lepega izleta pod Peco zagotovo ne boste obžalovali.

Sorodni prispevki

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja