Skozi čas je klopotec postal in ostal simbol slovenskih vinskih goric. Ko v poznem poletnem času v naših vinogradih že veselo pojo klopotci, ki jih vinogradniki skrbno in po izročilu postavijo po Jakobovem, vemo, da grozdje zori in da v deželo počasi prihaja jesen.
Klopotec je izvorno naš in ga kot takega ne poznajo nikjer drugje po svetu. Njegovo pesem je slišati v vinorodnih Radgonsko-Kapelskih goricah, v Halozah, na Goričkem in seveda v Slovenskih goricah. Manj pa na Dolenjskem, v Beli Krajini ali na Primorskem. Klopotec najdemo tudi pri naših sosedih na avstrijskem Štajerskem in v hrvaškem Zagorju.
Glede svojega temeljnega poslanstva – odganjanja ptičev – je tako rekoč neučinkovit, saj se ga ptiči več ne bojijo in so se na njegov klopot navadili. Bolj kot ptičem klopotec kravžlja živce nekaterim ljudem, ki ne sprejmejo, da je klopotec in njegova pesem nepogrešljiv del krajine.
Oskar Neuvirt, gasilec in pirotehnik v pokoju, zadnja leta pa aktiven tudi na turističnem področju, je pod Marijino cerkvijo na Gorci uredil pravo etnološko zbirko klopotcev:
Kot je v knjigi Klopotec zapisal ljubiteljski etnolog Drago Korade, danes klopotec privablja častilce vinske trte, grozdja in vina in vabi k trgatvi. Melodija klopotca pa je krona opravljenega dela narave in človeka. In ko se v vinogradu pod klopotcem sliši še glas harmonike in vinske napitnice, veš, da je tu vesela jesen.