Tudi sam rad kolesarim. Bila so leta, ko sem letno na kolesu prevozil tudi nekaj tisoč kilometrov, potem nekaj let skoraj nič, no letos sem se številu tisočih prevoženih približal s spodnje strani.
Sem med tistimi, ki menijo, da bi moral vsak prebivalec Slovenskih goric pozdraviti vsak napredek, tako tudi izgradnjo kolesarskih povezav. Mi pa pogled na izgradnjo in sedaj na ponekod na pol končane kolesarske poti, ki (roko na srce) marsikje niso izvedene ravno po najvišjih standardih, ni ravno najbolj všeč. Ampak, nisem jaz tisti, ki bi sodil, čeprav – če celo župani pravijo, da je že projektiranje bilo slabo izvedeno, potem bo na vsem skupaj že nekaj resnice. In potem izvedba verjetno tudi ne more biti ravno brezhibna.
Če sem že malo kritičen moram dodati še, da so ponekod kolesarske poti, oziroma kolesarke, kot jih dandanašnji slovenjegoričani popularno imenujemo, speljane malce nerazumno in kolesarjem ne ravno najbolj prijazno. V samem centru Lenarta, na primer, se kolesarji zelo pritožujejo, da se po razmeroma grobem tlakovanju na kolesarskih poteh težko vozijo. Verjamem, da je s cestno specialko vožnja po takem tlaku že skoraj nevarna. Prav tako so nekateri prehodi skozi križišča po mojem mnenju rahlo nelogični, da ne govorimo o zaključkih kolesark pred pričetkom pločnikov in podobno.
Kar nekaj zmede je tudi pri oznakah. Zunaj naselij se ponekod kolesarke končajo kar naenkrat; verjamem, da se bodo, ko bodo finančne razmere to dopuščale, nadaljevale, a če pomislimo, da so namenjene tudi mlajšim kolesarjem, se bojim, da se ponekod ne bodo najbolje znašli. Treba bo torej misliti tudi na izobraževanje, predvsem otrok, pa tudi starejših, ki veselo vozijo po cesti, zraven pa nova kolesarka sameva. Pa seveda – jasno bo treba povedati, kako je sedaj z vožnjo po kolesarskih poteh in po vzporednih cestah – ali lahko kolesar vozi, namesto po kolesarki, po cesti in s tem jezi voznike avtomobilov, kar se sedaj pogosto dogaja. Nekateri kolesarji že sami pravijo, da so kolesarke za njih prepočasne, da se po njih ne bodo vozili. Mislim, da bi stroka morala jasno opredeliti, kako je s tem! Pa tudi s tem, da se prenekateri pešci, ki so upali, da bodo te poti namenjene tudi njim, sedaj sprašujejo, če smejo hoditi po kolesarki, saj z znakom to ni posebej označeno, vsaj v večini primerov je na okroglem modrem znaku narisano le kolo, ne pa tudi pešec in bi potemtakem pešci, kot najranljivejša skupina udeležencev v prometu, morali še naprej hoditi po robu ceste, kjer vozijo avtomobili.
To je bilo nekaj pomislekov, predvsem o stvareh, ki so nedorečene in o katerih bi bilo treba jasno povedati, kako in kaj.
Sicer pa – da imamo kar nekaj kolesarskih poti (med Lenartom in Voličino, pa Lenartom in Benediktom, med Trnovsko vasjo in Vitomarci in najbrž še kje), ki so (skoraj!) v celoti zgrajene, seveda pozdravljam in upam, da jih bo v naslednjih letih le še več in več in da se ne bo pozabilo na njihovo vzdrževanje!
Na kaj je še treba opozoriti?
Na kolo se odpravite, ko ste psihofizično za to sposobni! Vožnja s kolesom (vsaj mene) sprošča in čeprav se fizično utrudim, se pa v glavi sprostim in verjamem, da je tako pri večini. A če se na pol poti vname mišica in morajo priti po nas z avtomobilom, ni ravno vzpodbudno in vprašanje, kdaj bomo spet zbrali pogum in se ponovno zbasali na kolo.
Sam se na te kolesarske rajže nisem odpravljal najbolj ustrezno opremljen – manjkala mi je čelada, pač tudi zaradi tega, ker sem bil bolj spremljevalec, ki je fotografiral in zapisoval potek kolesarjenja, čeprav to ni opravičilo.
Zato: dobra kolesarska oprema, pa seveda brezhibno kolo s svetili, odsevniki, ki naj jih bo čim več, še posebej v jesenskem in zimskem času – tudi luč je lahko tudi čez dan prižgana, naj vam baterije ne bo žal.
Otroci naj kolesarijo čim več, a naj to (vsaj tisti najmlajši) počno v spremstvu odraslih! In ponovno – cesta ni igrišče! Tudi kolesarka ne.
Na malo daljšo kolesarsko rajžo si vzemite zraven tudi nekaj tekočine (še najboljše je navadna voda, ki najbolje odžeja), pa kakšna energijska ploščica v žepu za posladek in nagrado, ker se gibamo, tudi ni napačna odločitev.
Če smo torej pravilno oblečeni, imamo varnostno opremo, brezhibno in pravilno opremljeno kolo, s seboj nekaj vode, pa morda najnujnejše orodje, potem kar pogumno in veselo na kolo!
Kolesarske poti po Slovenskih goricah čakajo!
Za tiste, ki ne berete radi, pa še tonski zapis:
